Knjižnica Podnanos

 

Lavričeva knjižnica Ajdovščina oddelek Podnanos
Podnanos 71,
5272 Podnanos

Telefon: 05 368 60 37
E-pošta: podnanos@ajd.sik.si

Urnik

sreda od 11:00 do 14:00
petek od 17:00 do 19:00

 

Poletni urnik (julij, avgust)

sreda od 11:00 do 14:00
petek zaprto

Kje smo?

Kje smo?

Prispevek k zgodovini knjižničarstva v našem kraju

V preteklosti so se s knjižnimi fondi v Št. Vidu oziroma Podnanosu ukvarjale tri organizacije: župnija, šola in prosvetna društva. Župnijska in šolska knjižnica sta še danes v kraju in vsaka služi svojemu namenu, vendar nimata značaja javne knjižnice. Z njima se v tem prispevku ne ukvarjam, ker zanju nisem zbiral podatkov.
Zato ju le na kratko predstavljam.

Sedanji knjižni fond v župnijski knjižnici je kar številen in shranjen v primernem prostoru župnijskega doma. Knjižnica je urejena po vsebinskih sklopih, zbirkah in periodičnih tiskih.
V njej je nekaj primerkov dobro ohranjenih knjig iz 18. stoletja in precejšnja količina knjig iz 19. stoletja v slovenskem in tujih jezikih, med periodičnimi tiski pa so tudi kompletne serije nekaterih starejših osrednjih slovenskih časopisov in revij. V knjižnici prevladujejo knjige in periodični tiski z versko in cerkveno tematiko, precej pa je tudi literature zgodovinskih in družboslovnih strok ter leposlovja.
Nekaj drobnih podatkov o šolski knjižnici v preteklosti je mogoče najti v objavljenem pregledu zgodovine šolstva v Št. Vidu oziroma Podnanosu. Sicer pa v dostopnih kronikah osnovne šole tega kraja za obdobje od prvih let po drugi svetovni vojni, temeljnem viru za šolsko zgodovino, ni skoraj nobenih podatkov o šolski knjižnici. Sedanja šolska knjižnica ima svoj prostor v stavbi podružnične osnovne šole. Nastajala je za potrebe pedagoške dejavnosti, zato so zanjo nabavljali predvsem otroške in mladinske knjige ter strokovne priročnike, ki so jih učitelji in učenci potrebovali pri posameznih predmetih.

Pojmu javne knjižnice so v preteklosti najbrž še najbolj ustrezale knjižnice, ki so jih imela različna posvetna društva, ki so delovala v kraju.
Šestdeseta leta 19. stoletja so prinesla ustanavljanje in razmah čitalnic, nositeljic takratnega prosvetnega in kulturnega delovanja Slovencev. Št. Vid je bil med šestnajstimi kraji na Kranjskem, ki se je ponašal s svojo čitalnico. Ustanovljena je bila leta 1868. O njenem delovanju žal ni nobenih podatkov, zato ne vemo nič o morebitnem zbiranju knjig za potrebe njene dejavnosti. Vemo le, da je bila v prvem letu naročena na pet časopisov.
Zanimiv podatek pa zvemo iz kronike ljudske šole v Št. Vidu za šolsko leto 1882/83. Šola v Št. Vidu je v tistem času prejela knjige za »krajno knjižnico«. Ta skromna navedba iz šolske kronike nas napeljuje k dvojnemu sklepanju: morda je takrat v kraju že delovala neke vrste javna knjižica (v okviru liberalnega bralnega društva Sloga) ali pa je šlo le za prejem knjig za šolsko knjižnico.
V obdobju 1899- 1926 je bilo v Št. Vidu kar dobro razvito društveno posvetno delovanje na katoliški podlagi. Iz te dobe, ko je delovalo bralno društvo (1899-1904) oziroma katoliško izobraževalno društvo (1904-1926) imamo tudi precej podatkov, ki napeljujejo na sklepanje, da se je pomemben del društvenega udejstvovanja odvijal v društvenem čitalniškem prostoru in da je bilo poskrbljeno za knjižni fond in knjižnično dejavnost. Za časa bralnega društva so imeli bralci na razpolago 17 časnikov, na katere je bilo društvo naročeno ali pa so mu jih dajali na razpolago posamezni člani. Stare časnike z znanstveno in gospodarsko tematiko so shranjevali, s čimer so začeli oblikovati neke vrste zbirko periodičnega tiska. Že na prvem občnem zboru Katoliškega izobraževalnega društva, 10. aprila 1904, so sklenili ustanoviti javno knjižnico. V ta namen so začeli zbirati knjige na območju občine Št. Vid in v časopise dali oglase o tem. Konec leta 1905 je knjižnica štela 173 knjig, leto kasneje pa že 250. S poslovanjem je začela 1. novembra 1904, v začetku leta 1906 pa je postala javna. Knjige so si lahko izposojali tudi nečlani društva, za kar so morali plačati 20 vinarjev letne članarine, za vsako izposojeno knjigo pa 4 vinarje. Izposojevalni rok je bil 4 tedne, za vsak teden zamude je bilo treba plačati še 2 vinarja, kar pa so leta 1908 ukinili. Knjige so bile predvsem leposlovne, manjkalo pa ni niti takih z versko in strokovno vsebino. Društvo je nabavi novih knjig posvečalo veliko pozornosti, saj so npr. leta 1906 prejemali le sobotno izdajo časnika Slovenec, s prihrankom od naročnine pa nakupili leposlovne knjige. Redne obiskovalke knjižnice so bile predvsem ženske z dvotretjinskim deležem izposojenih knjig. Ker se je v društvo včlanilo večje število mladih, so za društveno knjižnico nabavili več knjig z mladinsko tematiko. Konec leta 1911 so knjižnico razdelili na mladinsko in znanstveno. Knjižni fond je obsegal 405 knjig, od tega 114 z mladinsko in 295 z znanstveno tematiko.
Društvo je dobivalo precej knjig v dar, tako npr. knjižno zapuščino šembiškega župnika Janeza Demšarja. S knjigami, ki jih društvo ni potrebovalo, so podpirali narodnoobrambno organizacijo Slovenska straža v Ljubljani, katere odsek so ustanovili pri društvu.
V letih prve svetovne vojne se je društvena dejavnost precej skrčila, tako da je društvo bolj ali manj životarilo. Leta 1915 je prejemalo še 8 časnikov.
Po prvi svetovni vojni, ko je bil Št. Vid priključen Italiji, je društvo v novih političnih razmerah počasi oživljalo. Obuditi so poskušali dejavnosti, ki so bile v predvojnem času že utečene, tako tudi knjižnico. Ker pa je fašistični režim čedalje ostreje pritiskal na slovenskega človeka in njegovo razvejano narodnoobrambno dejavnost, je bila tudi usoda društva in z njim knjižnice kmalu zapečatena. Leta 1926 je bilo društvo oblastno razpuščeno. Karabinjerji so napravili inventarizacijo društva in odnesli s seboj vse knjige in časnike, kar jih je bilo v čitalniškem prostoru; ostale so le knjige, ki so bile takrat izposojene.
Kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko je prevzela vladavino tako  imenovana ljudska oblast, je o prosvetnih zadevah razpravljal in odločal Krajevni narodnoosvobodilni odbor, kasneje Krajevni ljudski odbor. Že 29. junija 1945 so na seji Krajevnega narodnoosvobodilnega odbora Št. Vid razpravljali o čitalniškem prostoru in sklenili določiti za ta namen bivšo občinsko hišo. Iz seznama knjižnic v takratnem vipavskem okraju leta 1946 ali 1947 je razvidno, da je v Št. Vidu vodilo knjižnico prosvetno društvo (ki je bilo ustanovljeno avgusta 1945 in poimenovano po domačem rodoljubu Janku Premrlu-Vojku), knjižni fond pa je v tem času obsegal 292 knjig. Ko je bil postavljen krajevni prosvetni svet, je bila njegova naloga tudi skrb za knjižnico in čitalnico. Zanjo je skrbela učiteljica Slavka Gnezda (v Št. Vidu je službovala v letih 1946-1948), ki je vso knjižnico pregledala, del knjig odstranila ter nabavila nove. Predvidevati smemo, da so bile takrat iz knjižnice izločene zlasti knjige, ki po navodilih takratnih posvetnih oblasti niso bile primerne za novo politično stvarnost. To je mogoče sklepati tudi iz stanja zaloge knjig: na seznamu knjižnic v okraju Gorica s stanjem 1.7.1949 je razvidno, da jih je knjižnica v Št. Vidu premogla le 173, zanje pa je takrat skrbel Marjan Premrl. Zanimive podatke nam februarja 1948 dajejo odgovori Krajevnega ljudskega odbora Št. Vid na vprašalnik ob priliki tekmovanja, ki je potekalo decembra 1947 in januarja 1948 po vaških knjižnicah v Sloveniji: nabavljeno je bilo 5 knjig, ljudje niso ničesar darovali za porast knjižnice, prebranih je bilo 13 knjig, skupnih bralnih večerov ni bilo, tudi ne knjižničarskega tečaja, knjižnica še ni bila urejena, zanjo pa so imeli le zasilno omaro v neprimernem prostoru; navedeno je tudi, da je bila leta 1946 izvedena defašizacija knjižnice. V splošnem je bila knjižnica slabo obiskana, zanimanje ljudi ni bilo veliko, zlasti ne med mladino.
Iz arhivskih virov je mogoče sklepati, da je maja 1950 knjižnica še poslovala, julija istega leta ne več, ponovno pa leta 1951. Najbrž je bila njena usoda v naslednjih letih precej negotova.
Novembra 1958 so na občnem zboru prosvetnega društva razpravljali o možnostih poslovanja knjižnice v primernem prostoru osnovne šole in o nabavi novih knjig. Takrat je društveni knjižni fond obsegal 208 knjig. V društvu so želeli rešiti problem knjižnice še leta 1960 v povezavi z občinsko knjižnico. Septembra 1967 je kot samostojna ustanova začela delovati Lavričeva knjižnica v Ajdovščini, ki je postala matična knjižnica v občini Ajdovščina z oddelki izven sedeža. Tudi v Podnanosu je bil predviden oddelek. Treba je bilo začeti čisto znova. Krajevna skupnost Podnanos in podjetje Hubelj iz Ajdovščine sta odstopila prostor v kulturnem domu v Podnanosu, ki je bil v kratkem času pripravljen in knjige v njem postavljene za prost dostop bralcev. Oddelek je bil odprt leta1974.

Viri in literatura:
Pokrajinski arhiv v Novi Gorici, Kronika ljudske šole v Št. Vidu, prepis; Okrajni narodnoosvobodilni odbor za Vipavsko, t.e.5,a.e.7; Krajevni ljudski odbor Št. Vid, t.e.1, t.e.5, a.e.21; Okrajni ljudski odbor Gorica, t.e. spisi poverjeništva za prosveto 1948-50; Okrajni svet Svobod in prosvetnih društev, t.e.3, a.e.13b in 24; Občinski ljudski odbor Vipava, t.e.29; Skupščina občine Ajdovščina, t.e.226.
Delo, 20.3.1974, št. 71, str.9.
Suzana Bratož, Društvene dejavnosti v Št. Vidu v obdobju 1868-1926, v zborniku Št. Vid – Podnanos,  Nova Gorica 1996, str. 109-130.


Jurij Rosa