Leta 2026 je Lavričeva knjižnica Ajdovščina v sodelovanju z Občino Ajdovščina v okviru projekta Lokarjeva literarna doživetja na poti Lokarjevo pot podaljšala do Vipavskega Križa. S tem je literarno dediščino Danila Lokarja simbolno in vsebinsko povezala z zapuščino znamenitega baročnega pridigarja Janeza Svetokriškega.
Danilo Lokar je bil zdravnik, pisatelj, humanist in eden najpomembnejših slovenskih pripovednikov 20. stoletja. Rodil se je 9. maja 1892 v Ajdovščini kot najstarejši od šestih otrok očetu Antonu Lokarju, trgovcu in strojarju, in Mariji, rojeni Hmelak iz Lokavca, hčeri uspešnega lesnega trgovca Franca Hmelaka. Za njim so bili rojeni še Vladimir (Mirko), Anica, Marijan, Anton in Igor. Tu je preživel otroštvo, mladost in velik del svojega življenja. Vipavska dolina je bila njegov dom, neizčrpen vir navdiha in prostor, kamor se je vedno znova vračal – kot zdravnik, opazovalec ljudi in ustvarjalec. Njegovo literarno delo je neločljivo povezano z domačo pokrajino, njenimi prebivalci ter družbenimi in zgodovinskimi spremembami, ki jih je sam doživljal.
Šolal se je sprva v domačem kraju, kasneje na nemški realki v Gorici, leta 1910 je maturiral in se najprej vpisal na dunajsko univerzo na študij romanistike in slavistike, potem pa je prestopil na medicino in leta 1917 diplomiral.
Tik pred koncem prve svetovne vojne so ga avstrijske oblasti mobilizirale in tako je opravljal delo vojaškega zdravnika v Furlaniji. Poznanstvo z Jelko Špacapan, njegovo bodočo ženo, ga je spet pripeljalo v Ajdovščino, kjer je opravljal službo zdravnika. Med leti 1921 in 1924 je opravil specializacijo v Zagrebu in delal nekaj časa v tržaški porodnišnici (1925), nakar se je za stalno vrnil v Ajdovščino. V tem času je v literarnih revijah objavljal razne novele. Med vojno je bil za krajši čas konfiniran v Medeji v Furlaniji, po kapitulaciji Italije pa se je skupaj z ženo pridružil partizanom.
Po vojni je do upokojitve opravljal zdravniško službo, potem pa se je popolnoma posvetil pisateljevanju. Prav neposreden stik z ljudmi je močno vplival na njegovo pisateljsko ustvarjanje. V svojih delih je z izjemnim občutkom upodabljal posameznika, njegove notranje boje, moralne dileme in odnose z drugimi ljudmi. Zanimal ga je predvsem človek – njegove odločitve, značaj in usoda, zato njegovi literarni junaki niso idealizirani, ampak resnični, življenjski in psihološko poglobljeni.
Pisati je začel razmeroma pozno, šele leta 1956 je namreč izdal svojo prvo knjigo, širšo literarno prepoznavnost pa je dosegel po drugi svetovni vojni. Ustvarjal je novele, romane, črtice, spominske zapise in eseje. Njegov slog odlikujejo prefinjena psihološka analiza, bogat jezik ter izjemna sposobnost opazovanja ljudi in njihovega notranjega sveta. Pomemben motiv v njegovem ustvarjanju je tudi narava.
Vipavska dolina ni zgolj kulisa njegovih zgodb, ampak skoraj enakovreden literarni lik, ki soustvarja razpoloženje in usodo oseb. Danilo Lokar je s svojim pripovednim slogom in poglobljenim razumevanjem človekove notranjosti pomembno obogatil slovensko pripovedništvo. Njegova dela še danes nagovarjajo bralce z brezčasnimi vprašanji o človeku, odgovornosti, življenju in smrti, obenem pa ohranjajo dragoceno podobo Vipavske doline in njenega časa.
Napisal je tudi nekaj dramskih besedil. Dramski tekst Konjiček je uprizorilo Eksperimentalno gledališče iz Ljubljane, leta 1982 pa je nastala radijska igra Platnena srajca.
Bil je velik ljubitelj gledališča in reden obiskovalec filmskih predstav v Ajdovščini. Tudi v zrelih letih je ohranil vitalnost in pisal do visoke starosti. Še petinosemdesetleten se je povzpel na Triglav, zelo rad je potoval po svetu. Leta 1985 je o njem nastal zelo zanimiv dokumentarni film Burja pred tišino: portret pisatelja dr. Danila Lokarja, v katerem devetdesetletni pisatelj med sprehodom po Ajdovščini in okolici obuja spomine in razmišlja o svojem delu ter svetu okrog njega.
Danilo Lokar je umrl 21. avgusta 1989 v Ajdovščini, kjer je tudi pokopan. Njegov spomin danes ohranjajo Lokarjeva galerija in spominska soba, Lokarjeva pot, ki je del Slovenske pisateljske poti, osnovna šola, ki je poimenovana po njem, ter številni kulturni dogodki in projekti, ki njegovo literarno dediščino približujejo novim generacijam bralcev. Njegova dela ostajajo pomemben del slovenskega kulturnega prostora in pričajo o pisatelju, ki je znal z veliko občutljivostjo razumeti človeka in svet, v katerem je živel.