Lokarjeva dela

1956 – Podoba dečka

V tej literarizirani podobi otroštva Lokar ne pripoveduje le o dečku iz Ajdovščine, ampak o krhkem svetu prvih strahov, sramu, radovednosti in dozorevanja. Knjiga pritegne prav zato, ker iz drobnih doživetij zgradi pretresljiv, psihološko natančen portret odraščanja.

“V teh izbranih izsekih se duševnost dečka Cirila živo odpre pred bralčevimi očmi. Vrsta drobnih opazovanj, ki so izredno tenkočutno domišljena, nam pričara plastično sliko neke goriške hiše in njenih prebivalcev, Cirilova duševnost je leča, skozi katero avtor opazuje svoje junake in njihova dejanja.”

Kajetan Kovič: Portret otroške duševnosti. V: Ljudska pravica, 26. januar 1987.

1958 – Sodni dan na vasi

Zbirka pisanih zgodb, ki obravnavajo življenje na Primorskem od fašizma do osvobodilnega boja, ni le zbirka o zgodovini, temveč o ljudeh, ki jih nasilje stisne do skrajnosti. Lokar piše z bolečino očividca in z občutkom za človeka, a še vedno z redko umetniško subjektivnostjo, zato knjiga bralca hkrati pretrese, razjezi in gane.

“Danilo Lokar v mojstrsko zgrajenih, pregnantnih novelah opisuje primorsko predvojno in medvojno življenje z novih pisateljskih vidikov. Snovno so novele zanimive, raznolike in prinašajo v našo prozo nov kos slovenske zemlje. Izpolnjujejo prodoren pogled v elementarno življenje, predvsem pa veliko ljubezen do primorskega človeka in njegovo zakoreninjenost na domači zemlji.”

Iz Sklepa o podelitvi Prešernove nagrade za zbirko novel Sodni dan na vasi, 1959.

1960 – Leto osemnajsto

Avtor nas v nadaljevanju Podobe dečka popelje iz domačega sveta v gimnazijska in dunajska leta, kjer mladost sreča vojno, negotovost in izbire odraslosti. Memoarska pripoved prepriča z notranjo napetostjo: kako ostati zvest sebi, ko se svet okoli tebe ruši?

“Mlada duša je odprta za okolico, pozorno in prizadeto opazuje in presoja obraze, postave, gibe, značaje, se skuša vživeti vanje, sprejema nove ideje, meče tipalke v neznane svetove, ki se je dotikajo od zunaj, ob ljudeh, ob naravi, ob prebujanju erosa.”

Mitja Mejak: Dve knjigi Danila Lokarja. V: Naša sodobnost, št. 1, 1961.

1960 – Hudomušni Eros

V teh novelah Lokar z rahlo ironijo, a brez lahkotnosti, razpira skrite nagibe ljudi, njihove želje, občutke sramu, telesnost in samoprevare. Eros je tu hudomušen samo na videz; pod površjem se hitro pokaže, kako neobvladljiva, ranljiva in včasih tragična je človeška narava.

“Pač zavre temu ali onemu junaku kdaj pa kdaj kri, pač ni toliko slep, da ne bi videl zapeljivih dekliških neder ali piščali – a vendar je vselej toliko ‘močan’, da ukroti nepravilne nagibe in živi dalje svoje spoštljivo življenje. Včasih ga tako stališče privede v precep, zgodi se, da mu dekle ali žena uide, da se odloči za drugega, mogoče malo romantičnejšega ljubimca ali vsaj za takega, ki ima lepše brke.”

Rapa Šuklje: Prešmentana ljubezen. V: Tedenska tribuna, 4. maj 1960.

1961 – Zakopani kip

Kaj ostane od umetnika, ko se sesujejo iluzije? V zbirki, kjer se v treh novelah dotika treh umetnikov: pesnika, slikarja in kiparja, Lokar raziskuje ustvarjanje kot hrepenenje, izgubo in samoprevaro. Tudi tukaj zavzema osrednje mesto notranji boj človeka in umetnika.

“Iz vseh njegovih del se vidi, da razmišlja z izredno ljubeznijo o ljudeh in njihovih zadevah. Poskuša se vživeti v ljudi, ki jih opisuje; tako da spregovori iz njih. Pojavi, ki o njih piše, mu morajo biti zmeraj zelo blizu. Zato je v njegovi prozi toliko čustvenih elementov.”

France Novak: Dane Lokar, Zakopani kip. V: Naša sodobnost, 1962, št. 10.

1962 – Dva obraza dneva

Narava v teh devetih novelah ni kulisa, ampak živo zrcalo človekove notranjosti. Rastline, živali, svetloba in vreme se prelivajo v razpoloženja ljudi, zato knjiga učinkuje tiho, a močno – kot opomnik, da je človek bolj povezan s svetom, kot si rad prizna.

“Iz te lepote Lokarjevi ljudje črpajo moč, da morejo še nadalje eksistirati, optimizem in zrelo zavest, da je človeku v največjem boju in trpljenju potrebna največja moč. In to moč daje narava. Tako pisatelju niso naravne lepote samo sebi namen, ampak so tesno povezane z bistvom človekovega bivanja, še več: v odločilnih trenutkih morejo v koreninah spremeniti njegovo notranjost.”

Jože Šifrer: Zadnji dve knjigi Danila Lokarja. V: Sodobnost, 1963, št. 12.

1963 – Z glavo skozi zid

Zbirka prepleta zgodnje in poznejše tekste ter pokaže Lokarja v ostrejši, bolj preizkuševalni pisavi. Lokarja v vseh novelah zanimajo predvsem individualne usode: liki se zaletavajo v meje lastnih želja, zmot in trme, bralca pa vleče naprej prav občutek, da se za navidezno vsakdanjostjo vedno skriva psihološki prepad.

“Lokar nam v svojih novelah odkriva nove svetove. Svet človekovega tesnega sožitja z naravo, svet njegovega nemira, iskanja in dejanja, svet nikdar do kraja razčiščenih odnosov med ljudmi, svet kompliciranega razmerja med človekom in vsemi pojavi okrog njega, ki s svojo usodnostjo padajo na njegovo notranjost.”

Jože Šifrer: Zadnji dve knjigi Danila Lokarja. V: Sodobnost, 1963, št. 12.

1964 – Srnjaček

Preprosta, resnična in topla zgodba o srnjačku je napisana tako, da jo razume otrok, začuti pa tudi odrasli. V ospredju ni le živalska usoda, ampak nežnost do šibkega bitja in vprašanje, kako ravnamo z naravo, ko nam nenadoma stopi čisto blizu.

“Zelo je spoštoval naravo, njena dela. Hublju, ki ga danes zanemarjamo, se ne zavedamo njegove pomembnosti, je znal prisluhniti. Tako, kot samo on … Bil je tudi omahljiv. Vsaka rožica na vrtu, ki jo je utrgal, se mu je zasmilila … Bi jo utrgal, je ne bi, … bi, ne bi …”

Franc Černigoj o Danilu Lokarju, V: Burja, glasilo učencev OŠ Danila Lokarja, 9. maj 1997

1964 – Na pot

Kratek avtobiografski tekst o odhodu od doma v Gorico ujame enega največjih otroških prelomov: trenutek, ko varnost doma zamenjata pot in neznano. Ravno zaradi zadržane, skoraj tihe pripovedi ta mali korak zveni kot velik življenjski prehod.

“Novelo je pisal Lokar v tretji osebi, čeprav se je opisano dogajalo njemu v mladosti. Težko pa je govoriti o svojih občutkih in kar naravnost, zato se je odločil za taktiko ‘kakor mačka okrog vrele kaše’. Preko Cirila in nevihte je razkril svojo notranjost. Ni razmišljal, le gledal je; pljuskanje vode, sivino neba in polzenje kapelj po šipi. Mislim, da opis nevihte ni ena izmed stranskih potk iz glavne poti – odhod od doma, pač pa njena vzporednica. Lokar je imel naravo zelo rad in tako je z divjanjem nevihte prikazal razburjenje lastne duše.”

Mojca Čušin, 8. razred. V: Burja, glasilo učencev OŠ Danila Lokarja, 9. maj 1997

1965 – Dva umetnika

V knjigi so zbrane štiri novele – dve med njimi se navezujeta na življenje slikarja, drugi dve pa kažeta avtobiografske elemente. Lokar v svojih novelah ne idealizira umetnika. Zanimata ga človek s talentom in cena, ki jo ta talent zahteva v vsakdanjem življenju. Zato so novele privlačne prav kot pogled v napetost med ustvarjalnim klicem, neuresničenostjo in družbeno resničnostjo.

“Pisal sem literaturo, živo, ne kulturno zgodovinski portret ali reportažo. Mikale so me splošne, obče misli, od vsega osebnega sem bil oddaljen milijon kilometrov … Nikjer na svetu ni bilo, ni, ne bo nikoli, kar je izpisano in izčustvovano v teh novelah – razen v moji butici.”

Pismo Danila Lokarja Venu Pilonu, 24. 4.–10. 5. 1966

1968 – Bela cesta

V tej zbirki se Lokar še tesneje oprime Vipavske doline in svojih korenin. Spomin na deda podjetnika, očeta in domači svet preraste v širšo zgodbo o pokrajini, rodu in življenjskem zanosu. Bela cesta ni le pot skozi krajino, ampak pot skozi družinski spomin.

“V vseh teh štirih novelah pripoveduje pisatelj o življenju na Primorskem, v trgu — očitno ima v mislih Ajdovščino — v Trstu in v Gorici v času propadanja stare patriarhalne družbe, propadanja domače obrti, v času industrializacije in kapitalizma. Tako nam torej Danilo Lokar poleg usod ljudi slika tudi odločilne družbene preobrazbe v tedanjem času, notranja nasprotja in konflikte.”

Slavko Rupel, Zbirka novel primorskega pisatelja. Danilo Lokar: Bela cesta. – Primorski dnevnik 1968, št. 260 (7153) št. 3.

1970 – Silvan

V zbirki novel z naslovom Silvan Lokar strne spomine na otroštvo, in sicer v pripoved, ki je hkrati osebna in širše človeška. To ni sentimentalno vračanje nazaj, ampak natančno opazovanje časa, družine in prvih notranjih ran, iz katerih se počasi oblikuje prihodnji človek.

“Med prvo mojo knjigo ‘Podobe dečka’ in ‘Silvanom’ je precej sorodstva ali kongruence. V obeh prehaja realnost v sanje, misel, čustvo, umetnost, dasi so tudi razločki kar zadostni. V življenju mi je bil vendarle morda dogodek, ko je življenje zarezalo v rastočo mladiko, največji pretres, katerega nisem mogel zatajiti. Ob tem se je usula in ohranila v meni vrsta podob, pa tudi melodij, na katere nisem mogel pozabiti.”

T. G.: Pogovor s pisateljem Lokarjem. V: Delo, 29. april 1970, str. 13.

1971 – Božična gos

Zbirka povezuje novele in dramske dialoge, toda pod raznolikimi oblikami utripa isto vprašanje: kaj človek razkrije o sebi v odnosu do drugega? Lokar piše z mešanico resnosti, ironije in topline, zato knjiga deluje kot niz različnih, a sorodnih človeških srečanj.

“… V zbirki so namreč zbrani različni teksti, različni predvsem po svoji oblikovni, a tudi po vsebinski strukturi. Vendar lahko kljub tej navidezni neenotnosti najdemo za vse tekste neko čisto določeno skupno točko, ki je nastala na podlagi razmerja med pisateljem in človekom, osrednjo temo vseh tekstov.”

Denis Poniž, Danilo Lokar: Božična gos, Prostor in čas III/1971, št. 7/8, str. 434-435.

1975 – Zagata ni zagata

V središču knjige je umetniško ustvarjanje – ne kot okras, temveč kot usoda. Zgodba o polbratih in daljša pripoved o slikarju Luisu Spazzapanu odpirata vprašanje, ali je življenje mogoče res oblikovati po svoji notranji viziji ali nas prej ali slej premaga stvarnost.

“ … Morda je bila moja edina ljubezen skozi vse življenje od otroških let do 91. leta starosti ljubezen do slovenskega slovstva. Ta ljubezen je bila čisti nagon brez kapljice razuma. Zato sem se l. 1911 tako ustrašil, vendar je bilo hudodelstvo, da nisem ostal pri tem poklicu in si izbral drugega.”

Lokar, D. (2021). Danilo Lokar: Dnevniki 1983–1988 (str. 37). Lavričeva knjižnica.

1976 – Zehajoči angel

To ni niti novela niti roman, ampak predvsem delčki življenja, včasih nekoliko zastrti, a povezani v celoto. Lokarjevo delo raziskuje tri pare in šest človeških življenj, njihove občutke, spomine in moralne dileme. Avtor se v ekspresionističnem slogu loti doživljanja glavnih protagonistov in v roman vtke poetično opisovanje njemu domače pokrajine in rastlinja.

“… Pisatelj v romanu Zehajoči angel skrbno in mojstrsko prepleta in spleta šest življenj in bralcu tako ponudi imeniten premislek o življenjskih ravnanjih, odločitvah in nenazadnje tudi usodah.”

Avbar, P. (2024). Lokarjev roman Zehajoči angel. Srečanja z Danilom Lokarjem: zbornik prispevkov ob 130-letnici rojstva pisatelja in zdravnika Danila Lokarja, str. 97–118.

1977 – Timove igre

Naslovna drama je izhodišče, jedro knjige pa tvorijo neobjavljene novele, v katerih se Lokar znova pokaže kot mojster notranje napetosti. Igriv naslov je nekoliko varljiv: pod njim se skrivajo resne, včasih grenke zgodbe o človeku, ki sam sebi ni nikoli povsem jasen.

“… Besedilo izpostavlja idejo, da je resnica vedno le navidezna – če človeka prestaviš, vidi drugo podobo. Človek, ki pa vidi le eno podobo, je po mnenju strica Tima revež.”

Brataševec, L. (2024). Dramatika Danila Lokarja. Srečanja z Danilom Lokarjem: zbornik prispevkov ob 130-letnici rojstva pisatelja in zdravnika Danila Lokarja, str. 119–129.

1978 – Cankarju na rob

To ni učbeniška knjiga o Cankarju, ampak osebno in miselno soočenje dveh občutljivih pisateljskih svetov. Lokar bere Cankarja skozi vprašanja umetnika, družbe, matere, žene in sloga – zato knjiga zanima tudi tiste, ki jih bolj kot literarna zgodovina privlači živa misel.

“Lokarjev esejistični jezik, jasen, brez tujk in preobilice izrazov iz literarne zgodovine in literarnoteoretskega področja, približuje Cankarjeva dela bralcu v opisni razvidnosti, ne da bi, kljub množici trditev in hipotez, od njega zahteval tudi pritrjevanja. Cankarju na rob je dialog pisatelja s pisateljem in obeh z bralcem.”

Marijan Zlobec: Danilo Lokar, Cankarju na rob. V: Sodobnost, 1979, št. 2.

1979 – Dom je jezik

Ta obsežni izbor ni nova Lokarjeva knjiga, ampak premišljen vstop v jedro njegove novelistike. Naslov pove bistvo: pri Lokarju je jezik kraj pripadnosti, spomina in notranje resnice. Idealna knjiga za bralca, ki bi ga rad najprej spoznal v njegovih najmočnejših besedilih.

“… Besede so, tako se zdi, od nekdaj, skozi Lokarjevo pripoved nas vodijo nazaj v svet, ki je nenadoma, samo spokoj in idila: brajde, kamnite hiše, borjači, modro svetlo nebo, arkadijsko življenje, ljubezen, nenavadne vonjave. To je svet zgodovine: vojna, okupacija, druga vojna z revolucijo, graditeljski svet.”

Denis Poniž, Zbirka novel Danila Lokarja, Primorska srečanja IV/1979–1980, št. 17/8, str. 35–36.

1980 – Rodovi

V Rodovih Lokar razširi pogled s posameznika na zapleteno mrežo družinskih in zgodovinskih vezi. Proze in dialogizirana besedila skupaj ustvarjajo občutek, da človek nikoli ne živi le svojega življenja, ampak vedno tudi odmeve prejšnjih generacij.

“… Rodovi prinašajo za Lokarja značilne kratke, skrbno izdelane, lapidarne tekste, z izbrano tematiko o sodobnem svetu, ki je prekril nekdanjo rustikalnost. Prav ta perspektiva: gledanje na sedanjost z očmi pretekle izkušnje, daje Lokarjevim tekstom neponovljiv čar. “

Marjan Zlobec, Danilo Lokar , Rodovi, Sodobnost XXVIII/1980, št. 11, str. 1047–1048.

1982 – Burja pred tišino

Tudi ta knjiga ni izvirno novo delo, ampak jubilejni izbor, ki omogoča lep pregled Lokarjeve pripovedne moči. Zbirka je razdeljena na tri tematsko zaokrožene dele, ki predstavljajo človekovo soočanje s silami narave, z družbo in s svojo lastno duševnostjo. Naslov predstavlja ton njegove proze: veter, nemir, notranje trenje – in nato tišina, v kateri šele zares zaslišimo človeka in pokrajino.

“Lokarjeva dela si zaslužijo večkratno branje. Ne le zato, ker z večkratnim branjem dobimo smisel pripovedi, ampak tudi zato, ker lahko v kateri od njih spoznamo samega sebe, svojo družino in okolje. Ko je Lokar pisal, se je trudil. Prav je, da se z branjem trudimo tudi mi.”

Tadej Beočanin, 8. razred. V: Burja, glasilo učencev OŠ Danila Lokarja, 9. maj 1997.

1984 – Samogovorniki

Pozna Lokarjeva knjiga deluje kot zbirka tihih notranjih govorov, v katerih je več zbranosti, usedline in pogleda nazaj. Ker so številna besedila nastala v pisateljevih zelo poznih letih, v njih posebno močno odzvanjajo spomin, samopremislek in krhka bližina minevanja.

“ … Meni literatura dosti pomaga. Mogoče odločilno. Dokler se nisem dokončno posvetil pisanju, si nisem bil s svojim življenjem na jasnem. Živel sem v negotovosti in zmedi. S pisanjem pa sem začel spoznavati samega sebe, s tem pa sem se lažje vživljal tudi v druge. In prevzemal me je občutek prave sreče, prave blaženosti, ker sem zmogel pisati tako, kot sem sklenil: pošteno o vsem, kar sem doživel, brez napihovanja in dodajanja.”

Hofman, B. (1978). Pogovori s slovenskimi pisatelji (str. 552). Cankarjeva založba.